Hči si je pri petih letih zaželela, da bi igrala klavir. Njena želja tudi ob vstopu v šolo ni ugasnila, zato se je skupaj s prvim razredom zanjo pričela tudi glasbena šola. Sprva je obiskovala glasbeno pripravnico, kjer se je naučila osnov, v drugem razredu pa je končno lahko pričela s poukom klavirja. Sprva ji je bila glasbena šola zelo všeč in doma je pridno vadila, saj smo ji v ta namen kupili elektronske klaviature. Z učno snovjo, ki jo je morala obvladati, in so jo sestavljale predvsem glasbene lestvice, melodije za »prstne vaje« (predvsem Bach) ter tu in tam kakšna bolj simpatična melodija, ni imela nobenih težav. Je pa res, da je poleg tega igrala tudi sodobne melodije oziroma popevke, za katere je našla note na spletu, nekaj pa se jih je naučila tudi popolnoma sama, kar brez not. Glasbena šola ji je pričela povzročati težave na drugem področju – pri glasbeni teoriji. Prva tri leta je še nekako šlo, nato pa so se ocene izjemno poslabšale. Pri izpitu za klavir je imela tako vedno petico, pri teoriji pa se je vedno znova spopadala z enkami in dvojkami, tako da smo bili precej obupani. In ne le starši, ki smo ji seveda želeli uspeh – tudi sama je pričela izgubljati veselje in kmalu je začela razmišljati o tem, da v glasbeno šolo sploh ne bi več hodila. Takšno razmišljanje mi ni bilo niti malo všeč, saj sem vedela, da hči glasba zelo veseli. Odpravila sem se na pogovor k vodstvu glasbene šole, kjer pa so mi povedali, da je glasbena teorija pač obvezna in brez nje ne gre. Dopovedovala sem jih, da hči ne namerava postati glasbenica, vendar mi niso znali prisluhniti. Tako smo se končno odločili, da se hči iz glasbene šole izpiše, hkrati pa smo našli tudi drugo možnost – izkazalo se je, da je v naši bližini zasebna glasbena šola, kjer se lahko odločiš tudi za igranje klavirja oziroma klaviatur brez nauka o glasbi.